Blog

08
Okt
2026

Kako lahko podpremo žalujoča starša?

In to je pravzaprav normalno. Gre za situacijo, s katero nimamo izkušnje. Ob tem pa so prisotna še močna čustva.

Kaj je v takšnih trenutkih najbolj pomembno?

Prisotnost

Ni nujno zmeraj fizična. Lahko smo prisotni preko sporočil. Ali telefonskega klica. Pa tudi skozi konkretna dejanja (kot je npr. dostava hrane ali poslana sožalnica).

Sploh, ko minejo prvi dnevi in tedni, ko se življenje ostalih vrti naprej, kot da se ni nič spremenilo, pogosto žalujoča starša (oz. družina) ostaneta sama s svojo bolečino. Takrat je še posebej pomembno, da občutita našo prisotnost in podporo.

S svojo prisotnostjo smo namreč priče njuni izgubi. S svojo prisotnostjo jima pomagamo nositi žalost in bolečino. S svojo podporo izkažemo, da je njuna izguba prepoznana.

Žalujoča starša potrebujeta nekoga, ki bo zdržal njuna močna čustva. Nekoga, ki bo poslušal in se z njima pogovarjal, ko bosta pripravljena govoriti o svojem otroku in izkušnji izgube. Nekoga, ob komur bosta imela občutek, da sta videna in slišana.

Kaj reči?

»Iskreno sožalje.«

Bodimo iskreni – če ne vemo, kaj bi rekli, povejmo to. »Nimam besed. Ne vem, če obstajajo »prave« besede.«

»Ne vem kaj naj rečem …« je bolje kot da ne rečemo nič, ker ne vemo, kaj bi rekli.

Žalujoči starši vedo, da ni besed, ki bi zmanjšale njihovo bolečino in žalost. So pa besede, ki sporočajo, da čutimo njuno izgubo in da smo tukaj zanju.

»Žal mi je za tvojo/vajino izgubo. Tukaj sem, ko boš/bosta pripravljen/a povedati vašo zgodbo.«

»Želim biti v oporo. Povej mi, kaj ti ustreza danes. Potrebuješ objem in pogovor? Sprehod v tišini? Biti sam/a?«

»Imaš pravico čutiti vse, kar čutiš. Imaš pravico žalovati. Ob tebi sem in bom.«

»Nekaj časa bom s tabo sedel/a tukaj, prav?«

Česa ne reči?

»Saj sta še mlada, bosta še imela otroke.«

»Vse se zgodi z razlogom.«

»Mogoče ni bil pravi čas.«

»Vsaj vesta, da lahko zanosiš.«

»Bolje zdaj kot pa kasneje.«

»Mogoče pa ne bi bil zdrav in je bolje tako.«

»Bodi/ta hvaležna za otroke, ki jih imaš/ta.«

»Ne joči, bodi močna/en za …«

»Poskusi/ta čimprej pozabiti.«

»Bog je potreboval še enega angela.«

Tudi, če so te besede izrečene z dobrim namenom, bolijo.

Konkretna pomoč

Ne sprašujmo starša, kaj potrebujeta. Sploh v prvih dneh po izgubi je lahko težko ubesediti kaj potrebuješ. Zato razmislimo in predvidevajmo. Zagotovo potrebujeta hrano – skuhajmo kosilo in ga dostavimo, morda celo poskrbimo za zamrznjene obroke, opravimo nakup v trgovini, ponudimo prevoz njunih živih otrok v šolo/vrtec ali jih popoldne odpeljimo na igrišče, jim pomagajmo pri domači nalogi, ponudimo, da pospravimo stanovanje ali zložimo perilo …

Ne pozabi

Spomnimo se otročka, na družino ob pomembnih dnevih kot so božič, materinski dan, drugi za družino pomembni prazniki in ob obletnicah. Staršema veliko pomeni, če se po več mesecih in tudi letih spomnimo na njunega otročka. In poimenujmo ga po imenu, če sta mu ga starša izbrala.

Njun otroček živi skozi ohranjanje spomina nanj.

Dovoli staršema žalovati po svoje

Proces žalovanja je za vsakega edinstven kot prstni odtis. Nekdo želi govoriti, drugi ne. Nekdo veliko joka, drugi žaluje brez solz. Nekdo želi fotografije, spomine in obred, drugi tega ne želi. Ne obstaja ena pot. Zato ne primerjajmo, ne usmerjajmo, ne sodimo, ne predvidevajmo in ne pričakujmo.

Samo bodimo prisotni, dovolimo da žalujeta po svoje in se odzovimo, ko prosita za pomoč.

Za zaključek

Ne bojmo se žalosti žalujočih staršev (žalujoče družine). Ne bojmo se omeniti otročka, ker imamo občutek, da ju bo samo še bolj bolelo (to ni mogoče). Ne iščimo popolnega odziva, ker ga ne potrebujeta. Potrebujeta ljudi, ki bodo zmogli ostati z njima tudi, ko je težko.

Katja Rinc
avtorica slikanice Nad mavrico, mama z izkušnjo izgube otroka v nosečnosti

Nad mavrico

Je zgodba o izgubi, občutkih in čustvih, žalovanju, sprejemanju in povezanosti. Zgodba o ohranjanju spomina in večni ljubezni. Objame s priložnostjo za trenutke utehe.

Nad mavrico je prva slovenska slikanica, ki naslavlja temo izgube sorojenca v nosečnosti ali zgodaj po rojstvu. A ni »le« to, je mnogo več.

Naroči

26
Okt
2025

Ko se čas ustavi

Izguba otroka med nosečnostjo, med porodom ali kmalu po njem, je ena najtežjih izkušenj, ki se lahko zgodi družini. Življenje se ustavi, v trenutku se porušijo sanje, načrti in pričakovanja, ostanejo pa bolečina, praznina in številna vprašanja.

Pomembno je vedeti: niste sami. V Sloveniji (in po svetu) obstajajo organizacije, strokovnjaki, knjige, skupnosti in rituali, ki vam lahko pomagajo, da v procesu žalovanja in soočanja z izgubo ne ostanete sami. V tem blogu sem zbrala različne možnosti, ki jih lahko izberete glede na to, kar v danem trenutku najbolj potrebujete.

Opomba: Zagotovo obstaja še kaj, še kdo, ki vam lahko pomaga – z veseljem dopolnim seznam, če mi to sporočite na katja@nadmavrico.si.

1. Takojšnja čustvena podpora v stiski

Včasih je bolečina premočna, da bi čakali na termin pri terapevtu ali drugem strokovnjaku. Takrat se lahko obrneš na telefone za pomoč v stiski:

  • Klic v duševni stiski: 01 520 99 00 (vsak dan, 19.00-7.00)
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik – brezplačni klic: 116 123 (24ur/dan, vsak dan)
  • TOM telefon za otroke in mladostnike – brezplačni klic: 116 111 (vsak dan, 12.00-20.00)

Še več informacij o prvih virih pomoči v stiski:  https://www.zadusevnozdravje.si/kam-po-pomoc/prvi-viri-pomoci-v-stiski/

2. Društva, organizacije, strokovnjaki

Izguba otroka je ena najtežjih izkušenj v življenju. In nanjo seveda nismo pripravljeni. Zato je še toliko težje, ko do nje pride. Zato je res vredno, da vemo, kam se lahko obrnemo po pomoč, po odgovore na naša vprašanja (čeprav vseh najbrž nikoli ne bomo dobili), po strokovno podporo, nasvete, informacije.

  • Društvo Solzice – društvo, ki nudi pomoč družinam, ki so izgubili otroka med nosečnostjo ali kmalu po porodu. http://www.solzice.si
  • Slovensko društvo Hospic – program brezplačne podpore žalujočim (individualno in skupinsko) po vsej Sloveniji. https://hospic.si/zalujoci-odrasli/
  • Sočutni telefon Slovenskega društva Hospic – razbremenilni pogovori ljudem, ki se soočajo s stiskami ob žalovanju: 051 419 558
  • Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) in Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) – namenjeni vsem, ki doživljajo stisko (ali stisko doživljajo njihovi bližnji) in bi radi pogovor ali pomoč. Napotnica ni nujno potrebna. (Za primere soočanja z izgubo otroka načeloma ni čakalne dobe.) Centri so po vsej Sloveniji: https://www.zadusevnozdravje.si/kam-po-pomoc/centri-za-dusevno-zdravje/
  • Psihologinje v porodnišnicah

3. Samoplačniška individualna obravnava

Moja izkušnja je takšna, da sem nekaj let po izgubi poiskala psihoterapevtsko podporo. Začutila sem namreč, da sem še globoko v procesu žalovanja in da sama ne bom zmogla skozenj. In na tem mestu bi rada povedala, da z nami ni nič narobe, če poiščemo pomoč strokovnjaka. To ni izraz šibkosti – v resnici pomeni, da prevzemamo odgovornost zase in svoje življenje, da ne potiskamo izkušnje stran ali v globine. Ampak ji damo prostor, se z njo soočimo. In včasih podpora naših bližnjih, prijateljev, drugih staršev z izgubo, ni dovolj. Včasih potrebujemo podporo strokovnjaka. In to je okej.

Je pa zelo dragoceno, ko ima strokovnjak tudi sam izkušnjo izgube otroka v času nosečnosti in zares razume:

Tjaša ustvarja tudi prvi podcast s tematiko izgube otroka v času nosečnosti, med ali kmalu po porodu v slovenščini – JAZ PO TEBI: https://open.spotify.com/show/6EfL6YDtm9VnbRL9JQCFBK?si=3400c449c032454e

Še strokovnjakinji, ki dajeta prostor tematiki izgube otroka v času nosečnosti, med ali kmalu po porodu in nudita podporo tudi žalujočim staršem:

4. Skupnosti in povezovanje

Zelo podporen je lahko pogovor z drugimi mamicami, ki so prav tako doživele izgubo. Vredno pa je tudi prebrati različne informacije o izgubi, soočanju z njo, procesu žalovanja … in zgodbe drugih.

FB in IG stran: Angelska mami – otrok z angelskimi krili:
https://www.facebook.com/angelskamami
https://www.instagram.com/angelskamami

FB skupina: Angelske mamice (žalujoče mamice):
https://www.facebook.com/groups/2028590537417352

FB skupina: MAMICE ANGELČKOV:
https://www.facebook.com/groups/295088897261677

FB skupina: Mamice, ki smo izgubile svojega otroka:
https://www.facebook.com/groups/49903337681

Moja IG in FB stran:
https://www.instagram.com/katja_rinc
https://www.facebook.com/hiskasrcnihdotikov

5. Slovenske knjige

K. Rinc: NAD MAVRICO – slikanica v podporo otrokom (staršem, družinam), ki so izgubili sorojenca (otroka) v času nosečnosti, med ali kmalu po porodu.

P. Urek: PRAZNA ZIBKA, STRTO SRCE (društvo Solzice) – prva knjiga v slovenskem prostoru, ki je spregovorila o izgubi otroka med nosečnostjo ali kmalu po porodu.

L. Kolman Batagelj: ZGODBA O TRISTANU in najini ljubezni troedini – zgodba o izgubi otroka v nosečnosti in največji sili v vesolju, ljubezni.

M. Košir: DAROVI MINEVANJA – gre za pisma, ki sta si jih izmenjali Manca in njena hči Tina Košir o Tinini izgubi otroka v času nosečnosti.

6. Podcast

JAZ PO TEBI – prvi podcast, ki je v celoti namenjen tematiki izgube otroka v času nosečnosti, med ali kmalu po porodu v slovenščini: https://open.spotify.com/show/6EfL6YDtm9VnbRL9JQCFBK?si=3400c449c032454e

Posamezne epizode podcastov, ki prav tako govorijo o izgubi otroka v času nosečnosti, med ali kmalu po porodu:

Podcast Ane Lane Vega – ta in nekatere druge epizode:
https://open.spotify.com/episode/4GC0GAb8MMYwowNst680rB?si=45fb0a08be9f4d97

Pogovor na Instagramu:
https://www.instagram.com/reel/DPi-tZMjcHj/

Žalovanje je proces, ki nima časovnice in teče zelo individualno. Je kot valovanje. Včasih bo lažje, drugič se bo bolečina znova prebudila. Pomembno je, da si dovoliš občutiti, kar čutiš, in da veš – niste sami. Obstajajo ljudje in organizacije, ki so pripravljeni hoditi ob tebi, ob vas na tej poti.

Če si v stiski, že danes naredi prvi korak: pokliči enega izmed zgoraj naštetih telefonov, prisluhni podcastu, preberi zgodbo koga drugega oz. poišči podporo, ki se čuti kot prava zate, v tem trenutku.

Lahko se obrneš tudi name. Piši mi na katja@nadmavrico.si.

Katja Rinc
avtorica slikanice Nad mavrico, mama z izkušnjo izgube otroka v nosečnosti

Nad mavrico

Je zgodba o izgubi, občutkih in čustvih, žalovanju, sprejemanju in povezanosti. Zgodba o ohranjanju spomina in večni ljubezni. Objame s priložnostjo za trenutke utehe.

Nad mavrico je prva slovenska slikanica, ki naslavlja temo izgube sorojenca v nosečnosti ali zgodaj po rojstvu. A ni »le« to, je mnogo več.

Naroči

13
Okt
2024

Utišajmo tišino

Katera je vaša prva misel ob besedi nosečnost? Novo življenje? Dojenček? Veliko pogosteje kot bi si želeli, je misel ob nosečnosti žal tudi – izguba ali strah pred njo. Namreč, nekatere statistike kažejo, da bi se naj vsaka 4 (potrjena) nosečnost končala z izgubo. In ne glede na vzrok in ne glede na to, kako in v katerem tednu je do izgube prišlo, je izguba nosečnosti izjemno čustven dogodek, ob katerem imajo starši in sorojenci pravico do žalovanja.  

Dejstva

Nekatere statistike kažejo, da se vsaka 4 znana nosečnost konča z izgubo. Če bi dodali še vse nosečnosti, ki niso bile potrjene, bi bil odstotek najbrž še višji. Izgubi nosečnosti, ki se zgodi do 22. tedna nosečnosti, rečemo splav. Največ spontanih splavov se zgodi v prvem tromesečju. Kadar otrok umre po 22. tednu nosečnosti, pa govorimo o mrtvorojenosti. V vseh primerih gre najpogosteje za naravno smrt, ki je lahko pojasnjena ali pa vzrok ostane neznan. Lahko pa gre tudi za umetno prekinitev nosečnosti, ki je do 10. tedna nosečnosti izvedena na željo nosečnice, v kasnejših tednih nosečnosti pa o prekinitvi (na podlagi utemeljenih vzrokov, npr. ogroženega življenja matere ali hude genetske okvare ploda) odloča strokovna komisija.

Izguba

Ne glede na vzrok, ne glede na to, kako in v katerem tednu je do izgube nosečnosti prišlo, izguba starša zaznamuje za vse življenje. V trenutku zavedanja izgube je običajno prvi odziv šok. Za tem pa najpogosteje občutenje žalosti, nemoči, krivde, jeze, strahu, zmedenosti, razočaranja … ki se pogosto združijo v bolečino, kakršne prej nismo poznali. Kot se življenje popolnoma spremeni z rojstvom otroka, se življenje za zmeraj spremeni tudi z izgubo otroka, četudi je nosečnost trajala zgolj nekaj tednov.

Čas za žalovanje

Kajti, vsaka nosečnost je nosečnost. In izgub ne gre primerjati med seboj. Zato je žalovanje pravica pri vsaki izgubi. Žalujemo za otrokom, ki ga nikoli ne bomo zares spoznali, za plodom ljubezni, nosečnostjo, pa tudi za vizijo življenja s prav tem otrokom, za prihodnostjo, ki je nikoli ne bo … Naša zakonodaja predvideva okvir znotraj katerega se lahko staršema omogoči čas, da si ob izgubi opomoreta. A v večji meri si moramo ta čas »izboriti«. Seveda smo različni in za proces žalovanja potrebujemo več ali manj časa, takšno ali drugačno podporo. A dejstvo je, da proces žalovanja, na kakršenkoli način že, mora steči, da izguba ne ostane v nas kot nepredelana travma, ki čez čas, skozi telesne ali psihološke »klice«, zahteva našo pozornost in soočenje z njo.

Vsak po svoje

Pri izgubi nosečnosti ne žaluje le mama, žaluje tudi oče (čeprav je pogosto postavljen zgolj v vlogo podpore mami in se ga redko obravnava kot žalujočega). In vsak od njiju žaluje na svoj način. To zavedanje je lahko ključno za odnos staršev, ki se soočata z izgubo – pogosto vsak po svoje. Kajti, če se tega zavedata, ne padeta v (nezavedno) obtoževanje drugega, da ne žaluje oz. mu ni (dovolj) mar, ampak z odkritim pogovorom in izražanjem občutkov lažje najdeta oporo drug v drugem. V nasprotnem primeru ju lahko izkušnja izgube oddalji.

Pogosto pozabljeni žalujoči

Žalujejo tudi sorojenci. Četudi morda za nosečnost (še) niso vedeli, čutijo starša. Vedo, da se je nekaj zgodilo. A ker starši pogosto ne vemo, kako naj takšno novico otroku sporočimo, ker nas je strah njegovih odzivov ali ker ga želimo zaščititi pred bolečino, z njim ne spregovorimo. Tako otroci ostanejo s svojimi občutji, z vprašanji, ki se jim porajajo in z negotovostjo v sebi, sami. Zato je prav, da se z njimi pogovorimo. Jasno in sočutno, njihovi starosti primerno, pri čemer je pomembno, da smo realistični – »umrl je« in ne »šel je počivat« ali »za vedno je zaspal«. Obstajajo slikanice na temo izgube, ki so lahko dragocen pripomoček, s pomočjo katerega lažje pristopimo k pogovoru z otrokom. Tako jim omogočimo priložnost žalovanja, ki pripada tudi njim.

Kam po pomoč?

V takšnih trenutkih se nam pogosto zdi, da smo ostali sami. A ni treba, da je tako. Obrnemo se lahko na naše najbližje in prijatelje, ki bi naj sočutno prisluhnili in zdržali naša močna čustva. Lahko poiščemo strokovno pomoč psihologa, psihoterapevta ali drugega strokovnjaka, ki nas bo spremljal v procesu žalovanja. Nekaterim pomaga tudi pogovor z drugimi starši, ki imajo izkušnjo izgube; na socialnih omrežjih obstajajo skupine, v katerih so člani starši z izkušnjo izgube, občasno pa so s strani različnih posameznikov, zavodov in društev organizirana tudi srečanja staršev s takšno izkušnjo.

Nikoli več isti

Življenje po izgubi nosečnosti ni več enako. Otrok, ki je prezgodaj odšel, ostane del družine za zmeraj. In njegov prezgodnji odhod zaznamuje življenja tako staršev in sorojencev, kot tudi razširjene družine, prijateljev, znancev, ki pa se pogosto znajdejo v stiski, ker ne vedo kako naj se ob izgubi odzovejo. In ker je izguba otroka v nosečnosti še zmeraj ena tistih tem, ki se jim raje izognemo, nismo opolnomočeni. Zato, žal, pogosto s svojim molkom ali z neprimerno izbranimi besedami, sicer z željo olajšati, povzročimo še več bolečine.

Kaj reči?

»Iskreno sožalje.«

»Žal mi je za tvojo izgubo. Tukaj sem, ko boš pripravljen/a povedati vašo zgodbo.«

»Želim biti v oporo. Kaj potrebuješ od mene?«

»Ne morem si predstavljati tvoje bolečine ob izgubi. Ti lahko kako pomagam?«

»Povej mi, česa si želiš. Objema? Sprehoda v tišini? Biti sam/a?«

»Imaš pravico čutiti vse, kar čutiš. Imaš pravico žalovati. Tukaj sem zate.«

Neprimerne izjave

»Saj sta še mlada, bosta še imela otroke.«

»Vse se zgodi z razlogom.«

»Mogoče ni bil pravi čas.«

»Vsaj vesta, da lahko zanosiš.«

»Bolje zdaj kot pa kasneje.«

»Mogoče pa ne bi bil zdrav in je bolje tako.«

»Bodi/ta hvaležna za otroke, ki jih imaš/ta.«

»Ne joči, bodi močna/en za …«

»Poskusi/ta čimprej pozabiti.«

Ali tišina zares prihrani bolečino?

Izguba nosečnosti je pravzaprav s strani družbe spretno postavljena v tišino – če pomislimo samo, zakaj obstaja »nasvet«, da o nosečnosti molčimo prvo tromesečje, ko pa običajno čutimo, da bi veselje ob novici prihoda novega življenja radi takoj delili z drugimi? Menda zato, da nam ne bi bilo težko, če bi morali spregovoriti o splavu, o izgubi nosečnosti. Ampak, a to zares prihrani bolečino? Ali ne pomeni to v resnici zgolj, da s svojo bolečino ostanemo sami, v tišini? In, ker nismo povedali za nosečnost, ali imamo sploh pravico govoriti o izgubi?

Molk ne pomaga nikomur

Imamo – pravico spregovoriti. Povedati na glas o nosečnosti – in o izgubi. In ker ima prav vsak posameznik svoje potrebe in želje v procesu žalovanja, je prav, da to jasno izrazi. Prav, da spregovori in pove svojo zgodbo, če tako čuti. Seveda pa ni nič narobe, če ne želi. Nič narobe, če čuti, da žalovanja ne potrebuje. A to naj bo njegova odločitev in ne »zahteva« okolice.

Ne, na izgubo nosečnosti se ne moremo pripraviti. Nikoli. A biti opolnomočen, imeti informacije in vedeti kje poiskati pomoč, je lahko rešilna bilka. Zares ne rabimo ostati sami – in v tišini.

Katja Rinc
avtorica slikanice Nad mavrico, mama z izkušnjo izgube otroka v nosečnosti

Nad mavrico

Je zgodba o izgubi, občutkih in čustvih, žalovanju, sprejemanju in povezanosti. Zgodba o ohranjanju spomina in večni ljubezni. Objame s priložnostjo za trenutke utehe.

Nad mavrico je prva slovenska slikanica, ki naslavlja temo izgube sorojenca v nosečnosti ali zgodaj po rojstvu. A ni »le« to, je mnogo več.

Naroči