Katera je vaša prva misel ob besedi nosečnost? Novo življenje? Dojenček? Veliko pogosteje kot bi si želeli, je misel ob nosečnosti žal tudi – izguba ali strah pred njo. Namreč, nekatere statistike kažejo, da bi se naj vsaka 4 (potrjena) nosečnost končala z izgubo. In ne glede na vzrok in ne glede na to, kako in v katerem tednu je do izgube prišlo, je izguba nosečnosti izjemno čustven dogodek, ob katerem imajo starši in sorojenci pravico do žalovanja.
Dejstva
Nekatere statistike kažejo, da se vsaka 4 znana nosečnost konča z izgubo. Če bi dodali še vse nosečnosti, ki niso bile potrjene, bi bil odstotek najbrž še višji. Izgubi nosečnosti, ki se zgodi do 22. tedna nosečnosti, rečemo splav. Največ spontanih splavov se zgodi v prvem tromesečju. Kadar otrok umre po 22. tednu nosečnosti, pa govorimo o mrtvorojenosti. V vseh primerih gre najpogosteje za naravno smrt, ki je lahko pojasnjena ali pa vzrok ostane neznan. Lahko pa gre tudi za umetno prekinitev nosečnosti, ki je do 10. tedna nosečnosti izvedena na željo nosečnice, v kasnejših tednih nosečnosti pa o prekinitvi (na podlagi utemeljenih vzrokov, npr. ogroženega življenja matere ali hude genetske okvare ploda) odloča strokovna komisija.
Izguba
Ne glede na vzrok, ne glede na to, kako in v katerem tednu je do izgube nosečnosti prišlo, izguba starša zaznamuje za vse življenje. V trenutku zavedanja izgube je običajno prvi odziv šok. Za tem pa najpogosteje občutenje žalosti, nemoči, krivde, jeze, strahu, zmedenosti, razočaranja … ki se pogosto združijo v bolečino, kakršne prej nismo poznali. Kot se življenje popolnoma spremeni z rojstvom otroka, se življenje za zmeraj spremeni tudi z izgubo otroka, četudi je nosečnost trajala zgolj nekaj tednov.
Čas za žalovanje
Kajti, vsaka nosečnost je nosečnost. In izgub ne gre primerjati med seboj. Zato je žalovanje pravica pri vsaki izgubi. Žalujemo za otrokom, ki ga nikoli ne bomo zares spoznali, za plodom ljubezni, nosečnostjo, pa tudi za vizijo življenja s prav tem otrokom, za prihodnostjo, ki je nikoli ne bo … Naša zakonodaja predvideva okvir znotraj katerega se lahko staršema omogoči čas, da si ob izgubi opomoreta. A v večji meri si moramo ta čas »izboriti«. Seveda smo različni in za proces žalovanja potrebujemo več ali manj časa, takšno ali drugačno podporo. A dejstvo je, da proces žalovanja, na kakršenkoli način že, mora steči, da izguba ne ostane v nas kot nepredelana travma, ki čez čas, skozi telesne ali psihološke »klice«, zahteva našo pozornost in soočenje z njo.
Vsak po svoje
Pri izgubi nosečnosti ne žaluje le mama, žaluje tudi oče (čeprav je pogosto postavljen zgolj v vlogo podpore mami in se ga redko obravnava kot žalujočega). In vsak od njiju žaluje na svoj način. To zavedanje je lahko ključno za odnos staršev, ki se soočata z izgubo – pogosto vsak po svoje. Kajti, če se tega zavedata, ne padeta v (nezavedno) obtoževanje drugega, da ne žaluje oz. mu ni (dovolj) mar, ampak z odkritim pogovorom in izražanjem občutkov lažje najdeta oporo drug v drugem. V nasprotnem primeru ju lahko izkušnja izgube oddalji.
Pogosto pozabljeni žalujoči
Žalujejo tudi sorojenci. Četudi morda za nosečnost (še) niso vedeli, čutijo starša. Vedo, da se je nekaj zgodilo. A ker starši pogosto ne vemo, kako naj takšno novico otroku sporočimo, ker nas je strah njegovih odzivov ali ker ga želimo zaščititi pred bolečino, z njim ne spregovorimo. Tako otroci ostanejo s svojimi občutji, z vprašanji, ki se jim porajajo in z negotovostjo v sebi, sami. Zato je prav, da se z njimi pogovorimo. Jasno in sočutno, njihovi starosti primerno, pri čemer je pomembno, da smo realistični – »umrl je« in ne »šel je počivat« ali »za vedno je zaspal«. Obstajajo slikanice na temo izgube, ki so lahko dragocen pripomoček, s pomočjo katerega lažje pristopimo k pogovoru z otrokom. Tako jim omogočimo priložnost žalovanja, ki pripada tudi njim.
Kam po pomoč?
V takšnih trenutkih se nam pogosto zdi, da smo ostali sami. A ni treba, da je tako. Obrnemo se lahko na naše najbližje in prijatelje, ki bi naj sočutno prisluhnili in zdržali naša močna čustva. Lahko poiščemo strokovno pomoč psihologa, psihoterapevta ali drugega strokovnjaka, ki nas bo spremljal v procesu žalovanja. Nekaterim pomaga tudi pogovor z drugimi starši, ki imajo izkušnjo izgube; na socialnih omrežjih obstajajo skupine, v katerih so člani starši z izkušnjo izgube, občasno pa so s strani različnih posameznikov, zavodov in društev organizirana tudi srečanja staršev s takšno izkušnjo.
Nikoli več isti
Življenje po izgubi nosečnosti ni več enako. Otrok, ki je prezgodaj odšel, ostane del družine za zmeraj. In njegov prezgodnji odhod zaznamuje življenja tako staršev in sorojencev, kot tudi razširjene družine, prijateljev, znancev, ki pa se pogosto znajdejo v stiski, ker ne vedo kako naj se ob izgubi odzovejo. In ker je izguba otroka v nosečnosti še zmeraj ena tistih tem, ki se jim raje izognemo, nismo opolnomočeni. Zato, žal, pogosto s svojim molkom ali z neprimerno izbranimi besedami, sicer z željo olajšati, povzročimo še več bolečine.
Kaj reči?
»Iskreno sožalje.«
»Žal mi je za tvojo izgubo. Tukaj sem, ko boš pripravljen/a povedati vašo zgodbo.«
»Želim biti v oporo. Kaj potrebuješ od mene?«
»Ne morem si predstavljati tvoje bolečine ob izgubi. Ti lahko kako pomagam?«
»Povej mi, česa si želiš. Objema? Sprehoda v tišini? Biti sam/a?«
»Imaš pravico čutiti vse, kar čutiš. Imaš pravico žalovati. Tukaj sem zate.«
Neprimerne izjave
»Saj sta še mlada, bosta še imela otroke.«
»Vse se zgodi z razlogom.«
»Mogoče ni bil pravi čas.«
»Vsaj vesta, da lahko zanosiš.«
»Bolje zdaj kot pa kasneje.«
»Mogoče pa ne bi bil zdrav in je bolje tako.«
»Bodi/ta hvaležna za otroke, ki jih imaš/ta.«
»Ne joči, bodi močna/en za …«
»Poskusi/ta čimprej pozabiti.«
Ali tišina zares prihrani bolečino?
Izguba nosečnosti je pravzaprav s strani družbe spretno postavljena v tišino – če pomislimo samo, zakaj obstaja »nasvet«, da o nosečnosti molčimo prvo tromesečje, ko pa običajno čutimo, da bi veselje ob novici prihoda novega življenja radi takoj delili z drugimi? Menda zato, da nam ne bi bilo težko, če bi morali spregovoriti o splavu, o izgubi nosečnosti. Ampak, a to zares prihrani bolečino? Ali ne pomeni to v resnici zgolj, da s svojo bolečino ostanemo sami, v tišini? In, ker nismo povedali za nosečnost, ali imamo sploh pravico govoriti o izgubi?
Molk ne pomaga nikomur
Imamo – pravico spregovoriti. Povedati na glas o nosečnosti – in o izgubi. In ker ima prav vsak posameznik svoje potrebe in želje v procesu žalovanja, je prav, da to jasno izrazi. Prav, da spregovori in pove svojo zgodbo, če tako čuti. Seveda pa ni nič narobe, če ne želi. Nič narobe, če čuti, da žalovanja ne potrebuje. A to naj bo njegova odločitev in ne »zahteva« okolice.
Ne, na izgubo nosečnosti se ne moremo pripraviti. Nikoli. A biti opolnomočen, imeti informacije in vedeti kje poiskati pomoč, je lahko rešilna bilka. Zares ne rabimo ostati sami – in v tišini.
Katja Rinc
avtorica slikanice Nad mavrico, mama z izkušnjo izgube otroka v nosečnosti
Nad mavrico
Je zgodba o izgubi, občutkih in čustvih, žalovanju, sprejemanju in povezanosti. Zgodba o ohranjanju spomina in večni ljubezni. Objame s priložnostjo za trenutke utehe.
Nad mavrico je prva slovenska slikanica, ki naslavlja temo izgube sorojenca v nosečnosti ali zgodaj po rojstvu. A ni »le« to, je mnogo več.
