Kako povedati otroku, da ne bo nikoli spoznal svojega sorojenca?
Kako mu razložiti zakaj?
Kako mu stati ob strani na poti žalovanja, ko si sam na tleh?
Prihitela je mamica. Objela me je in me stisnila močno k sebi. Vedela je. Na uho mi je prišepnila, ljubeče kot zna le ona, da me ima neskončno rada in nadaljevala: »Žaluješ, srčica moja. To je povsem naravno, ko koga izgubimo.«
Dodala je še, da imam vso pravico biti žalostna, tudi razočarana in jezna. In da ve, da težko razumem, zakaj se je moralo tako zgoditi. Da ne razume niti sama. Povedala mi je še, da nisem nič naredila narobe, da nisem jaz kriva, da je sestrica umrla. Da nihče ni.
Zakaj je slikanica nastala?
Iz želje pomagati, olajšati, objeti in pobožati ranjeno dušo.
Iskrica o slikanici se je prižgala v trenutkih najgloblje žalosti. Ko je v našo družino zarezalo grenko spoznanje.
Namreč, oktobra 2013 smo se soočili z izgubo naše Alje, v 30. tednu nosečnosti. Takrat se je sestrice veselila najina prvorojenka, stara dve leti in pol. Vedela je, kaj pomeni dobiti sestrico, ker je to opazovala pri svojih dveh sestričnah, ki sta leto poprej postali sorojenki. In to si je neskončno želela tudi sama, postati sestrica. Veselili smo se in odštevali mesece, tedne, dneve.
In ko je kruto spoznanje zarezalo v naju, je ob vsej bolečini prišla v zavedanje misel, da bova morala Evi povedati in pojasniti, da sestrice ne bo nikoli spoznala. Takrat, ko še sama s sabo nisva znala in zmogla, sva si tako zelo želela, da bi obstajala slikanica ob kateri bi z Evo lažje spregovorila, ji pojasnila, ji dovolila izraziti. Slikanico, ki bi naju vodila in pomagala. Hkrati pa bi bila uteha zanjo. Pa je ni bilo.
Ta iskrica je leta tlela, bila zmeraj tam nekje, v skritem kotičku mojih misli.
Saj bom. Zagotovo bom. Ob pravem času. Kajti nekaj let je bilo zelo težko in nisem zmogla. Potem ni bilo časa, vsaj tistega pravega časa ne.
Pa je prišla moja zadnja nosečnost, ki je razplamtela iskrico. Plamen je bil tako močan, da sem vedela, da je prišel čas. In zdaj je tukaj. Pred vami, za vas. Za otroke, za družine. Za vse, ki čutijo z nami, ki smo tukaj ~ čeprav so naši otroci in sorojenci tam nekje, nad mavrico.
Zakaj je slikanica posebna?
Ker je prva slovenska slikanica o izgubi sorojenca v času nosečnosti ali kmalu po rojstvu. In ker skuša približati izgubo na bolj veder, a hkrati tolažeč način.
Posebna pa je tudi zato, ker so v njej dodane še dragocene informacije o žalovanju otrok, ki jih je v podporo odraslim zapisala dr. Lucija Pavše, psihologinja, specializantka klinične psihologije. Dr. Pavše ima izkušnje z delom z družinami, ki so se soočile z izgubo v nosečnosti ali kmalu po rojstvu. Zapisala je usmeritve po starostnih obdobjih ~ obdobje malčka, predšolsko obdobje, šolsko obdobje in obdobje adolescence, saj je žalovanje otrok precej odvisno od starosti otroka.
Kaj o slikanici pravi strokovnjakinja?
Dr. Lucija Pavše, univ. dipl. psihologinja, specializantka klinične psihologije je zapisala takole:
»Za otrokom, ki je umrl v nosečnosti, med ali kmalu po porodu, ne žalujejo samo njegovi starši, ampak tudi njegovi sorojenci. Starši pogosto ne vedo, kako naj svojemu otroku sporočijo žalostno novico. Strah jih je otrokovih odzivov, ne želijo ga prizadeti ali razočarati. Želijo ga zaščititi pred bolečino, ki jo prinaša smrt sorojenca.
Pričujoča slikanica predstavlja dragocen pripomoček, s pomočjo katerega lahko starši otroku razložijo, kaj se je zgodilo, ter mu pomagajo prepoznati in ustrezno izraziti čustva, povezana z žalovanjem po izgubi sorojenca.«
Zahvala
Slikanica je lahko zaživela kot ji je bilo namenjeno in tako zelo lahkotno zaradi čudovitih žensk. Najboljše ilustratorke Zorane Živić, ki je s svojimi čudovitimi ilustracijami podprla zgodbo in jo oživela. Srčne slavistke Jasne Medved, ki je z jezikovnim pregledom poskrbela, da je zgodba zapisana kot se zagre. Krasne oblikovalke Darje Malarič, ki je s svojim izjemnim občutkom za lepo združila vse v popolno celoto. In nenazadnje dr. Lucije Pavše, ki je s svojim strokovnim pregledom, brezpogojno pomočjo in srčnimi spodbudami omogočila, da je slikanica zares podporna.
Slikanice in te spletne strani pa ne bi bilo brez dragocene podpore mojega moža, ki me je od prvega trenutka spodbujal in bil moja opora vso prehojeno pot.
Hvaležna z vsem srcem.
O meni, avtorici
Sem Katja Rinc, mama štirim dušam, hči, sestra, žena in prijateljica … Po formalni izobrazbi profesorica razrednega pouka, ki svoje poslanstvo živim skozi Hiško srčnih dotikov. Skozi tečaje, delavnice, izdelke širim zavedanje o čarobni moči dotika in spodbujam celostni razvoj otrok. Sem prva certificirana inštruktorica masažnih zgodbic v Sloveniji po TSMP, certificirana inštruktorica masaže za dojenčke po mednarodnem IAIM programu in učiteljica joge za otroke. Čas najraje preživljam v družbi družine in prijateljev ter otrok vseh starosti. Moje najljubše ličilo je nasmeh in moja največja želja skozi poslanstvo ljubezni risati nasmehe na obraze vseh, s katerimi se srečujem na poti življenja.