In to je pravzaprav normalno. Gre za situacijo, s katero nimamo izkušnje. Ob tem pa so prisotna še močna čustva.
Kaj je v takšnih trenutkih najbolj pomembno?
Prisotnost
Ni nujno zmeraj fizična. Lahko smo prisotni preko sporočil. Ali telefonskega klica. Pa tudi skozi konkretna dejanja (kot je npr. dostava hrane ali poslana sožalnica).
Sploh, ko minejo prvi dnevi in tedni, ko se življenje ostalih vrti naprej, kot da se ni nič spremenilo, pogosto žalujoča starša (oz. družina) ostaneta sama s svojo bolečino. Takrat je še posebej pomembno, da občutita našo prisotnost in podporo.
S svojo prisotnostjo smo namreč priče njuni izgubi. S svojo prisotnostjo jima pomagamo nositi žalost in bolečino. S svojo podporo izkažemo, da je njuna izguba prepoznana.
Žalujoča starša potrebujeta nekoga, ki bo zdržal njuna močna čustva. Nekoga, ki bo poslušal in se z njima pogovarjal, ko bosta pripravljena govoriti o svojem otroku in izkušnji izgube. Nekoga, ob komur bosta imela občutek, da sta videna in slišana.
Kaj reči?
»Iskreno sožalje.«
Bodimo iskreni – če ne vemo, kaj bi rekli, povejmo to. »Nimam besed. Ne vem, če obstajajo »prave« besede.«
»Ne vem kaj naj rečem …« je bolje kot da ne rečemo nič, ker ne vemo, kaj bi rekli.
Žalujoči starši vedo, da ni besed, ki bi zmanjšale njihovo bolečino in žalost. So pa besede, ki sporočajo, da čutimo njuno izgubo in da smo tukaj zanju.
»Žal mi je za tvojo/vajino izgubo. Tukaj sem, ko boš/bosta pripravljen/a povedati vašo zgodbo.«
»Želim biti v oporo. Povej mi, kaj ti ustreza danes. Potrebuješ objem in pogovor? Sprehod v tišini? Biti sam/a?«
»Imaš pravico čutiti vse, kar čutiš. Imaš pravico žalovati. Ob tebi sem in bom.«
»Nekaj časa bom s tabo sedel/a tukaj, prav?«
Česa ne reči?
»Saj sta še mlada, bosta še imela otroke.«
»Vse se zgodi z razlogom.«
»Mogoče ni bil pravi čas.«
»Vsaj vesta, da lahko zanosiš.«
»Bolje zdaj kot pa kasneje.«
»Mogoče pa ne bi bil zdrav in je bolje tako.«
»Bodi/ta hvaležna za otroke, ki jih imaš/ta.«
»Ne joči, bodi močna/en za …«
»Poskusi/ta čimprej pozabiti.«
»Bog je potreboval še enega angela.«
Tudi, če so te besede izrečene z dobrim namenom, bolijo.
Konkretna pomoč
Ne sprašujmo starša, kaj potrebujeta. Sploh v prvih dneh po izgubi je lahko težko ubesediti kaj potrebuješ. Zato razmislimo in predvidevajmo. Zagotovo potrebujeta hrano – skuhajmo kosilo in ga dostavimo, morda celo poskrbimo za zamrznjene obroke, opravimo nakup v trgovini, ponudimo prevoz njunih živih otrok v šolo/vrtec ali jih popoldne odpeljimo na igrišče, jim pomagajmo pri domači nalogi, ponudimo, da pospravimo stanovanje ali zložimo perilo …
Ne pozabi
Spomnimo se otročka, na družino ob pomembnih dnevih kot so božič, materinski dan, drugi za družino pomembni prazniki in ob obletnicah. Staršema veliko pomeni, če se po več mesecih in tudi letih spomnimo na njunega otročka. In poimenujmo ga po imenu, če sta mu ga starša izbrala.
Njun otroček živi skozi ohranjanje spomina nanj.
Dovoli staršema žalovati po svoje
Proces žalovanja je za vsakega edinstven kot prstni odtis. Nekdo želi govoriti, drugi ne. Nekdo veliko joka, drugi žaluje brez solz. Nekdo želi fotografije, spomine in obred, drugi tega ne želi. Ne obstaja ena pot. Zato ne primerjajmo, ne usmerjajmo, ne sodimo, ne predvidevajmo in ne pričakujmo.
Samo bodimo prisotni, dovolimo da žalujeta po svoje in se odzovimo, ko prosita za pomoč.
Za zaključek
Ne bojmo se žalosti žalujočih staršev (žalujoče družine). Ne bojmo se omeniti otročka, ker imamo občutek, da ju bo samo še bolj bolelo (to ni mogoče). Ne iščimo popolnega odziva, ker ga ne potrebujeta. Potrebujeta ljudi, ki bodo zmogli ostati z njima tudi, ko je težko.
Katja Rinc
avtorica slikanice Nad mavrico, mama z izkušnjo izgube otroka v nosečnosti
Nad mavrico
Je zgodba o izgubi, občutkih in čustvih, žalovanju, sprejemanju in povezanosti. Zgodba o ohranjanju spomina in večni ljubezni. Objame s priložnostjo za trenutke utehe.
Nad mavrico je prva slovenska slikanica, ki naslavlja temo izgube sorojenca v nosečnosti ali zgodaj po rojstvu. A ni »le« to, je mnogo več.
